• Jasmina Robnik Poličnik

SPOŠTOVANJE TELESA ALI SPOŠTOVANJE HRANE

Updated: Jul 9

Razmišljanje ob praznikih... Hrana je pravzaprav velik tabu. S hrano ljudje povezujemo vse preveč stvari, ki nimajo prav nobene veze z njo.




Danes bi se rada dotaknila siljenja s hrano. Kot otrok sem velikokrat slišala: 'Moraš jesti, da boš velika.' 'Nadevaj si še, kaj si važna.' 'Vzemi še en piškot.' Te so še navadne, potem pa manipulacija postaja vse večja: 'Ni vljudno, če ne vzameš, kar ti ponujajo.' 'Veš koliko otrok po svetu je lačnih, ti pa nočeš jesti.' 'Veš kako se je mama trudila za ta obrok, ti pa nisi toliko, da bi jedla.' 'Kolikor si nadevaš na krožnik, moraš pojesti.' Potem pa taki stavki dobijo drug konec repa, kot je npr.: 'Veš kako je sosedova shujšala. Zdaj je pa res lepa.' 'Kaj si se pa tako zredila?' 'Če hočeš shujšati moraš manj jesti.' Slišite ironijo? In s tem smo odraščali.


Človek bi mislil…no, jaz sem mislila (ker resnično zaupam v človeški rod), da smo že toliko sofisticirani in izobraženi, da je splošno jasno kako pomembno je spoštovanje telesa in tega, kar naše telo od okolice sprejema, da tega ne počnemo več. Pa sem še vedno presenečena koliko staršev in starih staršev otroke sili jesti. Več spoštovanja namenjajo hrani kot otroku in njegovemu telesu. Medtem, ko lahko zelo veliko pripomoremo k temu, da bi preprečili globalno prisilno delo otrok, mučenje živali itd. s tem, da malo pazimo kaj in kje kupujemo, pa na drugi strani ne bo noben otrok na svetu manj lačen, če bo naš otrok vse pojedel s krožnika. Hrane na svetu je več kot dovolj za vse. Če se malo poglobimo, bomo hitro ugotovili zakaj nekateri stradajo in kako krivično je to. Ampak s tem, da oskrunjamo telesa naših otrok in jih silimo jesti, ne bo nihče, kdor strada, sit. Velikokrat sem že omenila, pa ne bo škodilo, če še enkrat, da imajo otroci naraven čut za lakoto in sitost. Potem pa jim starši, ki nimamo dovolj posluha za notranji čut to seveda uničimo že kar takoj ob rojstvu, ko pa se začne uvajanje goste hrane, ga pa že tako lomimo, da otrok na koncu postane mladostnik z motnjami hranjenja in odrasel, ki nima občutka za sitost. Tako samo sledi tistemu, kar misli, da je prav, telo ga pa itak ne uboga več. Toliko je na svetu kompulzivnega prenajedanja, anoreksije, odvisnosti od hrane, pa še vedno ne slišimo, da je potrebno poslušati naša telesa in telesa naših otrok. Da je neizpodbitno spoštovanje telesa pred spoštovanjem hrane. Človek ne potrebuje veliko, da preživi. Sploh pa tisti, ki se malo izobražujemo na tem področju vemo, da ima hrana samo en delež pri vseh težavah, ki jih nosi naše telo. So ljudje, ki pojejo ogromno in so suhi in so ljudje (kamor spadam tudi sama), ki pazijo na zdravo prehrano, skrbijo zase, so fizično aktivni…. Pa kar ne gre. Ali pa se zgodi, da dosežejo tisto (kao) zdravo mejo telesnega indeksa, pa dobijo vse nazaj še dvakratno. Takoj, ko so zraven še zasvojenosti, ki se jih odločijo opustiti, pa doda še dodaten napor. Sploh ne bom omenjala tega kaj vse morajo taki ljudje prenašati od okolice, koliko nespoštovanja in nekih predpostavk se ustvarja v ljudeh, ki 'želijo dobro', v človeku pa povzročijo trpljenje zaradi katerega se vsa stvar samo še poslabša. Tudi glede zasvojenosti je potrebno, da se zavedamo dve stvari: zasvojenost ni odločitev! In vsaka odvisnost je težka! Vsaka zasvojenost pride iz pomanjkanja občutka ljubezni in varnosti, ki nam enkrat, ko smo ju res potrebovali, zaradi nekih okoliščin, nista bili dani. Prej v otroštvu kot se je to zgodilo, bolj pogosto kot se je to dogajalo, večja in močnejša zasvojenost je nevarna za nas, če stvari ne ozavestimo in ne pogledamo vase kaj se resnično dogaja. Ljudje smo odvisni od marsičesa. In ni človeka, ki ne bi bil odvisen vsaj od ene stvari. Ker ni popolno čustvene stabilne osebe na svetu. To ne obstaja. Zato se obrnimo na ljudi v teh praznikih, ki potrebujejo podporo. Ne z obsojanjem, temveč z razumevanjem, da je njegova odvisnost klic po ljubezni. Tukaj igra vlogo hormon dopamin – hormon sreče v našem telesu. Lahko prepovemo svojim otrokom vso tehnologijo na svetu, lahko jih silimo jesti, ker otroci na svetu stradajo, vendar če nimamo zdravega odnosa z našimi otroki, potem jih ne moremo rešiti pred odvisnostjo. Na drugi strani pa se za otroka, ki dobi dovolj ljubezni, dovolj pristnosti in razumevanja, ni treba bati, da bo zasvojen od igric, če je ta skrbno izbrana in ima starš z otrokom povezan odnos. In, ker je danes bistvo v hrani: Otrok ne moremo učiti jesti. Vsako živo bitje ima naraven čut za lakoto in sitost, celo za vrsto hrane, ki jo potrebuje. Kot odgovorne odrasle osebe in starši, stari starši, strici, tete… moramo biti toliko uglašeni z našim otrokom (najprej pa s sabo!), da sledimo temu naravnemu občutku. Tako naši otroci ne bodo imeli težav na tem področju. Prav tako ne morejo biti odvisni od sladkarij, če so njihove osnovne potrebe zadovoljene. Če imate občutek, da preveč posegajo po tem ali onem, potem je tisto, kar manjka, odnos! Ne to, da jim moramo vse vzeti, jim pridigati in jih siliti v to ali ono. Otroško telo je sveto. Mi pa non stop posegamo vanj in otrokom vzamemo njihov čut, ki jim je po naravi dan.

Mogoče so ti prazniki tisti, kjer lahko začnemo poslušati telesa naših otrok. To ne pomeni, da jim pustimo jesti sladkarije dokler niso že čisto fertik (ker sladkarije so za otroka, ki ni slišan in v ravnovesju, lahko zelo huda droga), ampak da se enkrat za spremembo odločimo, da bomo telo našega otroka in naša telesa, spoštovali bolj od hrane na mizi. Privoščimo si, ker prihajajo posebni dnevi za tiste, ki smo verni, a ne silimo sebe in drugih. 'Človek ne živi samo od kruha.' reče Jezus. In kako prav ima. Ker človek ni samo fizično bitje. Vendar to je tema že za kdaj drugič.


Jasmina

Pridružite se naši skupnosti in uživajte posebne ugodnosti!

Prijavite se na e-novičke Z otroki doma.

 

Ob prijavi prejmete DARILO - eknjigo

5 opornih točk za mirno reševanje konflikta z otroki.

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon

© 2019 Z OTROKI DOMA

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon