• Jasmina Robnik Poličnik

SPOŠTOVANJE MINLJIVOSTI

Pred kratkim sem naletela na tole objavo: Lesen tempelj požgan do tal. Meni se je zdel čudovit projekt. No, kot vsak projekt, je tudi ta bil v zobeh marsikomu, predvsem na račun varstva narave, financ... pač običajne pritožbe. Meni pa se je utrnilo toliko simbolike. Toliko ljubezni sem začutila, ko sem brala. Ne bom razlagala vsebine članka, najbolje, da sami preberete in pogledate krasne slike. Gre pa za akcijo z namenom očiščenja in upanja na mir na Irskem. Zgradili so čudovit tempelj, arhitekturno dodelano, estetsko, vanjo so vložili ogromno ogromno truda. Potem pa so zbrali ljudi, da napišejo listke svojim umrlim prednikom in svojim živim ljubljenim, ter jih namestijo po celem templju. In nato tempelj zažgali.


Ob tem sem se spomnila še na eno nenavadno stvar. Ste že slišali za mandale iz peska? Ustvarjajo jih budistični menihi. Za izdelavo potrebujejo dneve, tedne, včasih celo mesece. Gre za zelo precizno delo, pravo mojstrovino. Ko je delo opravljeno, ga uničijo. Kaj so mandale, vam danes ne bi razlagala, so pa globokega pomena za naše energijsko telo. Kako zgleda izdelava teh peščenih mandal si lahko pogledate na tej povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=IYVcjFhpsHc




V čem je smisel? Rada bi spregovorila o navezanosti na stvari. Ljudje smo nagnjeni k temu, da se preveč navežemo na materialno. Predvsem na nekaj v kar smo vložili veliko truda, na nekaj, kar se nam zdi, da zaznamuje naše življenje in tradicijo. In, ko sem tako razmišljala o tem, sem hitro ugotovila, da je to tudi razlog, da se tako zelo bojimo smrti. Saj je čisto logično. Nihče pravzaprav ne ve kaj bo, ko umremo, zagotovo pa vemo, da vsega, kar imamo tukaj, tam ne bo. Ves naš trud, vso naše delo, vse bo ostalo za nami. Jaz v tem vidim toliko egoizma in sebičnosti, da me zadane v srce. Res. Zakaj je tako slabo pustiti svojo dediščino za sabo? Zakaj ne prepustimo tistim za nami, da odločajo ali je to, kar smo naredili dobro ali slabo. Je vredno obdržati ali uničiti? Pa smo spet pri vzgoji. Če zaupamo v našo vzgojo, v to, da smo delali dobro, potem ne bi smeli imeti nobenih težav prepuščati stvari. Edino logično je, da o prihodnosti sveta odloča nova generacija, ki bo morala v tem svetu živeti. Tradicija bi morala ohranjati to, kar je dobro, ne pa vsega, kar so naši predniki prinesli, naredili, ustvarili. Ni vse dobro. In tisti, ki odhajajo s tega sveta, ki so že ven iz kreativne cone, v obdobju uživanja sadov (tako bi vsaj naj bilo), ne morejo določati kaj je dobro za tiste, ki pridejo za njimi.


Pred kratkim smo šli v kino gledat Ledeno kraljestvo 2. Kljub popularnosti, me 1. del ni tako zelo prepričal. Me je pa zato prepričal 2. del. Do te mere, da neprestano premišljujem o moralni modrosti skriti za tem animiranim filmom. Fantastično res. Sestri morata za dobrobit prihodnosti odkriti resnico preteklosti svojih prednikov in uničiti most med ljudstvom, ki živi v mestu in ljudstvom, ki živi v gozdu, saj je bil zgrajen s slabimi nameni pod pretvezo miru. Upam, da nisem komu s tem podatkom uničila filma, če ga še ni gledal. Kako zelo pomembno je, da znamo ločiti dobro od slabega, da smo sposobni prebirati zrno od plevela. In koliko moramo včasih prebrskati in koliko prečutiti in koliko rasti, da pridemo do tega bistva: kaj je za nas dobro? Kaj je za naše otroke dobro. Vsekakor ni za naše otroke dobro, da jim mi povemo kaj je dobro za njih. Dobro za naše otroke je, da jih z vzorom in odprtimi, avtentičnimi pogovori naučimo, da znajo sami ugotoviti kaj je za njih dobro. Kaj si želijo, kaj je njihovo poslanstvo. Mi tega ne vemo. Ker nam ni dano. To je njihovo življenje. Dobro je delati za naslednje rodove, ni pa se dobro tega oklepati in predstavljati kot najvišje dobro. Kar je dobro za enega, je lahko za drugega poguba. Ne pozabimo, da ne moremo vedeti za druge, lahko vemo le zase. In prav vsak korak človeka je pomemben. Vsi, ki so bivali pred nami: ljudje, živali, rastline... vsi so prispevali k temu, da smo danes lahko mi tukaj. Da nam je dan prostor, kjer smo in lahko z njim ustvarjamo. Pustimo, da nasledniki dobro ohranijo, slabo zavržejo. Ne navezujmo se na zemeljske stvari, saj jih ne moremo nesti grob.


In prav to ponazarjata ti dve simboliki templja in peščenih mandal. Vsak ima svojo življenjsko pot. Vsak ustvarja in živi, upa, da bo njegovo življenje pustilo pečat. Je kreator sedanjosti. A, če se dobra in lepa prihodnost nadaljuje s tem, da je neka stvar uničena, potem naj bo uničena. Še posebno to velja za stvari, ki so bile narejene na temelju slabih namer, zahrbtnosti, prelite krvi, skrunjenju dušnega miru. To se ne sme nadaljevati. In vedno se prej ali slej najde nekdo, katerega poslanstvo je prečistiti generacijo, prečistiti družinske vezi, prečistiti slabe vzorce, slabo tradicijo. In potem nastane prostor za novo. 2020 bo baje precej prelomno leto na tem področju. Zato počistite staro, kar vas duši in vas ne podpira in naredite prostor za novo, za svetlobo in ljubezen.


Jasmina

Pridružite se naši skupnosti in uživajte posebne ugodnosti!

Prijavite se na e-novičke Z otroki doma.

 

Ob prijavi prejmete DARILO - eknjigo

5 opornih točk za mirno reševanje konflikta z otroki.

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon

© 2019 Z OTROKI DOMA

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon