• Jasmina Robnik Poličnik

OTROCI SO ČAROBNI

Updated: Jul 9

Vedno bolj odkrivam v sebi svojo moč izvleči talente in potencial iz otrok. Spodbuditi, da otroci sami v sebi najdejo svoje želje in ideje, svojo samosvojost. Tudi z odraslimi mi že uspe. S tistimi, ki so mi blizu in se razumemo. Ampak, ker so manj fleksibilni in, ker se odrasle šele učim imeti rada, zaenkrat s tem ostajam pri svojih najljubših ljudeh: otrocih.

Moj 7-letni sin je dobil en dan prek šole za poslušati zgodbico Veveriček posebne sorte. Na koncu pa nalogo, naj razmislijo katero super moč bi imeli, če bi lahko bilo to karkoli. In potem naj to v poljubni tehniki tudi upodobijo. Meni se je zdela naloga super in zame kar enostavna. Ko pa sem s tem soočila sina, pa sem ugotovila, da temu ni tako.



Najprej so mu seveda prišli na misel vsi super junaki, ki jih na videz pozna. Pa sem mu rekla, da super junaki niso super moč, temveč imajo tudi oni posebne moči. Tako sva počasi ugotavljala kakšne super moči imajo. Spodbujala sem ga, da sam razmišlja, mu postavljala vprašanja. Ker sem videla, da ničesar ne ustreza kot bi želel, sem se odločila, da ga poskusim peljati v telo. To sva sicer že počela, a nikoli na tak način. Z vizualizacijo sva že pozdravila nočne more, z obema otrokoma poimenujemo čustva, ko se pojavijo, jih povežemo z deli telesa, ki se na čustva uravnavajo ipd. Smo zelo domači s tem. V center duše, pa si ga še nisem drznila peljati. Predvsem zaradi spoštovanja do njega. Tokrat sem se odločila, da vseeno poskusim.


Poznamo pravljico Medvedek zleze vase, ki govori o medvedku, ki gre v svoje telo in ga od znotraj opazuje. Otrokoma je zelo všeč. Še posebno zanimivo je, ko pride do srca in tam najde dvorano polno slik – spominov. Spomnila sem ga na to in rekla, da bova zdaj poskusila nekaj podobnega, samo malo drugače. Rekla sem mu, naj zamiži, se vzravnano a sproščeno usede, nekajkrat globoko zadiha (to že znamo). Nato sem rekla, naj pod zaprtimi vekami premakne oči tako, da bodo gledale navzdol proti srcu. Naj si predstavlja zdaj stopnišče, ki ga vodi v notranjost srca, v temo, ki se sproti odkriva. Nato prispe do dvorane. Rekla sem, da jaz imam dvorano, lahko, da ima on kaj drugega. In, da tam je doma njegova duša. Tam so shranjene njegove želje, njegova resnica, njegovo poslanstvo. Rekel je: »Mami, našel sem dvorano super moči! Zdaj nabiram tiste, ki so mi všeč. Cel kup kartic že imam.« Uspelo mi je. Skapiral je bistvo. Ampak zdaj je moram eno super moč tudi izbrati. Tam se nama je spet zataknilo. In sem si drznila še dlje.

Rekla sem, da bova poiskala njegovo notranje vodstvo, ki mu bo pomagalo izbrati pravo super moč. Naročila sem mu, naj si predstavlja, da mu iz nog poganjajo korenine daleč v središče zemlje, kjer smo vsi eno. Kjer se vse naše korenine stikajo in ima vsak svoj prostor na Zemlji. »Joj, mami, kako je vroče v noge kar naenkrat!« Našel je središče Zemlje. Nato je dvignil roke v zrak in si predstavljal, da ima krošnjo, da mu veje segajo vse do sonca, ki mu daje moč. »Mami, jaz sem kot drevo. Že vem kaj bo moja super moč. Da lahko izdelam kakršnokoli stvar na svetu. In prva bo portal za teleport.« Od tu naprej je ideja šla do atija, ki mu je pomagal narediti tako kot si je zamislil in izdelek vidite na sliki.


Vedno znova sem presunjena kako so otroci povezani z Bogom, ali vesoljem, če želite. Pa tudi kako hitro najdejo pot vase, če imajo ob sebi nekoga, ki jim to omogoča. Ko bi jaz lahko tako hitro našla odgovor kot ga je on! Lahko bi mu tudi čisto preprosto sama naštevala ideje ali mu celo povedala kako naj naredi. Ampak s tem bi nas vse prikrajšala za čudovito izkušnjo, za čudovit uvid.


En otrok tak, drugi drugačen, čeprav močno podobna. Moja 4-letnica je druga zgodba. Medtem, ko prvi išče stik z duhovnim, ga to pomirja in zdravi, pa tamala želi več prizemljenosti. Močna je, samosvoja, avtonomna, ve kaj hoče in zakaj. Rada ima sebe in cel svet. Zelo rada je z mano, ko meditiram. Zato sem enkrat poiskala eno otroško meditacijo. Pripravili sva prostor, ga pokadili, prižgali svečke, pripravili blazine. Res sva si naredili prijetno. Ko sva se usedli, pa se je začelo. Ona ne more biti pri miru. Plezala je po meni, skakala, jaz pa sem se poskušala osredotočati na meditacijo. Peljala naju je v deželo samorogov. Tam ima vsak svojega samoroga, ki ga lahko tudi poboža. Rekla sem ji: »A vidiš svojega samoroga? Lahko ga pobožaš.« Ona pa meni nazaj: »Pa mami, jaz to skos vidim!« In me je pribilo: Pa kaj tule učim otroka nekaj, s čimer je že sam po sebi povezan! Ona potrebuje gibanje, potrebuje stimulacijo telesa, da ostane čimbolj v sebi, ne da jo ves čas odnaša onkraj.


Starši imamo včasih res 'dolgo lajtngo' (rečemo v Savinjski) – ne dojamemo nekaj, kar imamo ves čas pred očmi. In sem postala takrat tako hvaležna. Kakšno danost imam spoznavati dva tako različna svetova. Koliko si lahko ponudimo med seboj. Koliko čudovitega lahko izven vseh tegob vsakodnevnega življenja najdemo skozi povezovanje naših teles.


Jasmina

Pridružite se naši skupnosti in uživajte posebne ugodnosti!

Prijavite se na e-novičke Z otroki doma.

 

Ob prijavi prejmete DARILO - eknjigo

5 opornih točk za mirno reševanje konflikta z otroki.

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon

© 2019 Z OTROKI DOMA

  • Black Facebook Icon
  • Black Instagram Icon